 |
Se živali v naših klavnicah res dobro počutijo? |
V oddaji Tednik, dne 5.3.2009 so predstavili različne odzive na naš jumbo plakat z zaklano kravo, na katerem je napis: Živali prosijo, ne jejte mesa! Vida Čadonič Špelič, direktorica Veterinarske uprave Republike Slovenije, je izjavila: »Presenečeni smo bili nad to krvjo, nad to izmaličeno govejo glavo, kajti nekdo, ki pravi, da je ljubitelj živali, se verjetno težko podpiše pod toliko krvi.« Gospo Čadonič javno sprašujemo kaj zanjo pomeni biti ljubitelj oz. pravi prijatelj živali. Je to človek, ki ima rad živali nekaj mesecev ali let, ter se nato veseli finančnega izkupička ob prodaji ali kolinah? Lahko res govorimo o prijateljstvu do živali, če jih danes božamo, že jutri pa jih imamo na krožniku ker mislimo, da moramo za zdravo življenje jesti meso, ker so nas tako programirali starši, vrtec, šola, verouk, in kasneje še zdravniki, kar je še posebej žalostno ob vseh najnovejših raziskavah? Si kdo želi prijatelja, ki ga bo enkrat razkosal in pojedel? Ali pa je to nekdo, ki se je odrekel mesu, ker svojih prijateljev ne bo ubijal in jedel, niti ne naročal ubijanje za svojo prehrano v klavnicah, ker se zaveda, da so živali bitja s svojo osebnostjo, kar danes ugotavljajo tudi znanstveniki, da živali čutijo, se veselijo, trpijo, komunicirajo med seboj, živijo v socialnih mrežah, so nesebične, inteligentne in moralne, se zavedajo same sebe in imajo dušo. Če pa kdo dvomi, da živali resnično prosijo naj jih ne jemo, bo to najlažje spoznal če npr. kravi, pujsu, konju pogleda v oči. Iz oči živali bo dobil odgovor, kaj si živali želijo: iskreno prijateljstvo s človekom ali nož in klavnico.
Sprašujemo se ali ni smešno in nesmiselno govoriti o nekakšnem humanem klanju, kajti smrt je smrt. Je popolnoma enako, če pride krogla v glavo, nož pod rebro ali električni stol. Več nas ni in vse boli, še posebej trenutki, ure pred smrtjo. Tudi živali zelo dobro občutijo že nekaj časa prej, da prihaja tisto najhujše, kar se jim lahko zgodi, to pa je nasilna smrt s strani človeka, takšna ali drugačna.
Čadoničeva je v prispevku tudi zatrdila: »V republiki Sloveniji lahko s polno odgovornostjo, s prisotnostjo naših veterinarjev v klavnicah, rečemo, da pri zakolu ne prihaja do mučenja živali.« Če gospa Čadonič res želi biti verodostojna s to izjavo, jo javno pozivamo, da nam omogoči, uredi vse potrebno za nenapovedan ogled klanja krav, pujsov v katerikoli slovenski klavnici in sicer ves postopek, od razkladanja živali, pred zakolom, med zakolom in po zakolu. Zraven vabimo še televizijo, uredništvo Tednika, ki bi posnela celotno dogajanje, ter ta posnetek predvajala javnosti. Menimo, da bi si tako gledalke in gledalci lažje ustvarili sliko kako se počutijo živali pred smrtjo.Za dobro ljudi in živali vas resno pozivamo, da sprejmete poziv, ter tako vsem tudi potrošnikom mesa slikovno pokažete klanje in klavnico. Naše društvo sodeluje tudi s podobnimi društvi iz držav Evropske unije. V njihovih državah prav tako trdijo, da živali koljejo na human način, vendar so posnetki s skrito kamero pokazali na grozljive prizore klanja živali pri živem telesu, ko je omama popustila. Pa še enkrat poudarjamo: humano klanje ne obstaja, to je le izgovor.
In za konec še eno vprašanje vsem, ki jih je naš plakat prav tako vznemiril: Bi morda kaj drugače reagirali, če bi na plakatu z zaklano kravo pisalo: Okusno in zdravo meso! Vaš mesar!
Stanko Valpatič, predsednik
 |
Društvo za osvoboditev živali in njihove pravice