Aktualno


  Društvo za osvoboditev živali in njihove pravice

Zakaj so postali vegetarijanci?

Objavljamo zanimive in resnične zgodbe ljudi o razlogih zakaj so prenehali jesti meso. Če tudi vi ne uživate živali, nam lahko pošljete vašo zgodbo, ki naj bo dolga največ do deset vrstic.

Nataša Klenovšek, Kapele: Vegetarijanka sem sedaj že šesto leto. Dne, ko sem se za to odločila, sem spoznala, da imajo tudi živali čustva, da so vse živali lahko naši prijatelji, ne samo psi in mačke. Pika na i pa je bil ogled krutega posnetka, ki sem ga prejela na mail. Posnetek je prikazoval kruto mučenje rakunov, s palicami so jih tepli po glavi, jih obešali za noge in na živo odirali. Še danes se mi jok vrne na obraz, ko pred očmi vidim te krute prizore. Odločila sem se, da zaradi mene ne bo več trpela nobena žival na svetu. Upam, da bodo ljudje kmalu spoznali na kakšen način pride meso na njihov krožnik, kaj vse more žival pretrpeti preden jo na krut način odrešijo mučnega življenja.

Bojana Ljubec, Portorož: Že kot otrok se spomnim, da sem za kosilo ponavadi jedla samo »priloge«. To je bilo nezavedno. Šele, ko so se vsako zimo na domačem dvorišču zgodile koline, sem se pričela zavedati, kaj pomeni umoriti žival. Kričečega pujsa, ki so ga pripeljali pred hišo in ga nato pokončali, sem sanjala še tedne. Kri in mast je bila vsepovsod. Vonj tudi. Meso sem zavračala. Še huje sem bila šokirana, ko je mama nekega dne prinesla v hišo iz bližnje domače farme, kozlička, odrtega iz kože. Še prej zajčke, kokoši, fazane, purane.Vse to je pristalo na krožniku. Skupna kosila so bila zame velik stres. Tu in tam je v garaži ležala mrtva srna, divji zajec. Oče je (bil) lovec. Bila sem zelo žalostna in skušala mojim dopovedati, da kar počnejo, ni prav. Pri 14 letih sem popolnoma prenehala jesti meso. Sedaj sem stara 32. Prav tako sem spoznala, da tudi ribe pri smrti trpijo, raki. Moje zdravje je popolno in počutim se odlično.

Vesna Širca, Ljubljana: Pred približno dvajsetimi leti sta prenehala jesti meso moja starša. Jaz sem bila takrat še nekje na začetku osnovne šole. Dogovorjeni smo bili, da z mlajšo sestro jeva v šoli, kar nama ustreza, doma pa se meso ne pripravlja več. Obe sva imeli že od malega zelo radi živali, a nekako nisva mogli, (ali pa hoteli), povezati živali z zrezki in hrenovkami na krožniku. Nekega dne mi je mama pri kosilu rekla: "Vedno iščeš živali in jih božaš, potem jih pa ješ. Kako to?" To vprašanje je v meni naredilo spremembo (nanj namreč nisem znala logično odgovoriti.) Takrat sem se odločila, da z začetkom novega šolskega leta preneham jesti meso in s tako tehtnim razlogom to res ni bilo težko. Temu je čez par let sledila še sestra, tako da smo zdaj že vrsto let vesela in zdrava vegetarijanska družina.

Katerina Vovk, Ljubljana: Moja odločitev o nemesni prehrani je postala jasna, ko sem spregledala realni svet pridelave naše hrane. Nič ne rečem, da tam v Tibetu in drugih visokogorskih krajih, kjer rastlinska hrana ni možna v tako velikem obsegu, posegajo po mesu svojih živali. Pa vendar, tudi tam je prisoten človeski oziroma human odnos do bitij, ki jim pomagajo pri obstoju. Živali so danes pri nas tretirane kot predmeti, z njimi ravnajo grobo in brezčutno. In ja, vsekakor ne želim biti del človestva, ki deluje kot pošast, se izživlja nad nemočnimi bitji in ravna z njimi nespoštljivo, kruto ... Krave, konji, pujski ...so mnogo bolj srčna bitja, kot marsikateri človek. Nikoli te ne bodo sovražile, nikoli izživljale nad teboj, nikoli ti želele hudega.Človek, le malo se ozri okoli sebe, poglej svet izpod lepe embalaže ..in ne zakrivaj si relanosti pred svojimi očmi. Postani človek, postani del nežnega in ljubečega sveta.

Maja Kosmačin, Kamnica: Zelo rada imam živali, ne glede na to kakšna vrste, pasme, barve so. Ko sem se vsak dan vozila v službo sem se peljala mimo tovornjaka, ki je prevažal žive živali v klavnico. Najbolj si bom zapomnila tiste oči, ki so s strahom in prošnjo na pomoč gledale vame. Odločila sem se, da sedaj pa resnično preneham jesti meso. To je bila pika na i, zraven ogromno prebranih člankov o zdravem načinu prehranjevanja ter druženjem in podpori prijatevljev, ki so že bili vegetarijanci in presnojedci. Od takrat je minilo že veliko let in ni mi žal niti enega samega dneva. Ne obsojam tistih, ki jedo meso, vsak naj si izbere svojo pot, vem pa, da z mojim ravnanjem živali ne umirajo in trpijo.

Sabina Šilc: Ker do 27 leta nisem diplomirala, me je oče vzpodbudil k temu, da mi je odpovedal stanovanje in sem se čez noč znašla brez sredstev za preživljanje. Zelo hitro sem diplomirala in prenehala jesti meso, ki je bilo takrat najdražji artikel. Od takrat je minilo 25 let in jaz sem še vedno vegatarijanka.Sedaj bi si lahko privoščila meso, pa nočem sodelovati pri smrtnem grehu, kako ga pridobivamo.V svojih stikih z vsemi vrstami živali vem, da imajo dušo, da trpijo in čutijo enako kot mi.

Eva Žontar, Litija: Vegetarijanka sem postala pri dvanajstih letih. Pri meni je šlo kar čez noč – bum, šokantno spoznanje, da sem pravzaprav neverjetno licemerno bitje, če se imam za ljubiteljico živali, hkrati pa jem meso. Po tem ni bilo več težav in niti ovir (vse se da, če se hoče!), za svoj nadaljni osebnostni razvoj (meni se zdi uspešen, pa telesni tudi!) pa se lahko zahvalim tudi in celo predvsem preskoku na vegetarijansko prehrano. Čez nekaj let sem postala še veganka – spet dobesedno čez noč, problemov in ovir še manj, napredka na duhovnem področju pa še več. Zakaj sem torej veganka? Predvsem zaradi lastne vesti in ker na sebi pač nisem zmožna nositi krivde trpljenja ostalih živih bitij – zraven pa pride še nešteto »bonusov«: boljše splošno počutje, v nasprotju z nekim stereotipnim prepričanjem celo boljša fizična zmogljivost, bolj intenzivno zaznavanje sveta okoli sebe, osebno zadovoljstvo ob zavedanju, da ne podpiram mesne, mlečne, kokošje industrije, ki so med največjimi onesnaževalci našega prelepega planeta...

Sara Zupan, Postojna: Že ko sem bila še čisto majhna, sem imela določen odpor do mesa. Odrasle sem vedno, kadar so mi ponujali meso, spraševala: "Ali je od nikogar?" Ko so mi odgovorili, da je nemogoče, da bi bilo od nikogar in da je od te in te živali, sem rekla, da potem pa ne bom jedla. To jih je kmalu izučilo, da so mi na moje vprašanje začeli odgovarjati takole: "Ne, od nikogar ni." Potem sem jedla, ampak s tem sem seveda le sebe slepila. V najstniških letih sem potem dokončno prenehala jesti meso, ker se mi je zagnusilo, poleg tega mi je postalo jasno, da to ni hrana in da ne morem več jesti živalskih trupel. Tako že najmanj osem let živim brez mesa in to zelo dobro živim - veliko bolje kot prej. A če ne bi tudi na drugih področjih spremenila prehrane (veliko sadja in zelenjave, čimveč naravne, nepredelane hrane in čimmanj industrijske, umetne, rafinirane "hrane"), se vse skupaj verjetno ne bi bistveno spremenilo. Samo prenehati jesti meso torej ni dovolj; treba se je malo bolj potruditi. Je pa to vsekakor prvi, najpomembnejši, temeljni korak k boljšemu in veliko bolj zdravemu življenju.

Tadeja Klemenčič, Kranj: stara sem 33 let in sem zaposlena v zdravstvu. Tudi jaz sem bila hud mesojedec ,dokler nisem ugotovila,da je za mojo slabo polt, počutje in prebavo krivo meso.Zaradi pojavljanja aken in turom podobnih izpuščajev sem dolgo rabila, da sem ugotovila vzrok. Krivo je bilo meso, ker po letu dni pavze konzumiranja mesa, ko sem pojedla le eno manjšo rezino salame, se mi je sredi čela naredil dobesedno rog, da o drugih zdravstvenih težavah, ki jih imajo ljudje zaradi mesa, niti ne govorim! Od takrat se mesu izogibam oz. ga ni na mojem jedilniku. Če pomislim, da sem jedla mrliče, mi gre na bruhanje.

Tjaša Zimšek, Ljubljana: Med pogovorom s prijateljico sva se dotaknili tudi o vegetarijanstvu. Seveda, kot vsak drug človek, me je zanimalo kaj to je, kako poteka, je to sploh možno? Ob ogledovanju slik trpljenja živali se mi je meso nekako uprlo, tako da ga od tistega dne dalje nisem več uživala. Misel, da hrane brez mesa ni, je napačna. Meni osebno se je izboljšalo počutje, imam več energije... Premislite, koliko živalim bi rešili življenja, koliko živali trpi zaradi vas? Včasih je bilo meso na jedilniku mogoče enkrat tedensko, sedaj je na jedilnikih vsak dan.

Miran Nerat, Pernica: Moja zgodba o prenehanju želje po uživanju mesa sovpada s pričetkom prehranjevanja s sadno prehrano. Enostavno nimam več potrebe po kuhani in pečeni hrani in s tem tudi nimam nikakršne potrebe po uživanju mesa. Ker sem kupil manjše posestvo, tudi ne potrebujemo domačih hišnih živali, ker nas redno obiskujejo srne, zajci in druge živali, gostujemo ptice, in z vsemi poskušamo živeti v sožitju. To je enostavna zgodba o naravi, katere del smo vsi. Želim vam, da najdete podobno zgodbo tudi vi sami. Narava vas čaka.

Nataša Šilak, Ptuj: Komaj zdaj se zavedam kakšno korist sem naredila sebi in še živalim, ko sem postala vegetarijanka in to je eden od mojih največjih uspehov. Tako sem se odločila predvsem zaradi živali, ker si nobeno živo bitje ne zasluži da ga ubijemo. Do vegetarijanstva me je pripeljala najbolj moja ljubezen do vse živalskih bitij, pa tudi videi in razni članki v revijah in na internetu.. Ponosna sem na sebe, da sem vegetarijanka.

Dolores Hribernik, Celje: Kot otrok se nisem natančno zavedala kaj pravzaprav je meso, ki ga jem in od kod prihaja, saj odrasli to vse zelo olepšajo. Počasi sem z leti začela odkrivati resnico, a so me vedno prepričali, da je jesti meso normalno, zdravo in da so določene živali na svetu zato, da jih jemo. Večkrat sem poskušala opustiti meso, a zaradi njihovega pritiska neuspešno. Zdaj sem vegetarijanka več kot štiri leta, redko zbolim in kar je najlepše, vsaki živali lahko brez slabe vesti pogledam v oči. Vsem, ki to berete, pa bi rada sporočila: Živali so živa bitja, tako kot mi čutijo in se veselijo življenja, zato živi in pusti živeti.

Blanka Jerman, Koper: Že kot majhna punčka, sem z odporom gledala ribiče pri svojem delu. Majhne, nedolžne ribice, so hitro, nevede pristale na trnku. Zato sem zelo hitro začela odklanjati ribice. Usoden je bil dan, ko je profesorica nemščine prišla z nekajdnevnega dopusta v Nemčiji. V šoli smo se pravkar učili uporabljati velelnik in profesorica je, nekega dne v Berlinu dobila listek nekega vegetarijanca, ki je promoviral brezmesno prehrano, na njem je pisalo: Bitte, bitte, ist uns nich (to je skoraj vse kar je ostalo od mojega znanja nemščine). Ganile so me slikice žalostnih živali, ki so bile pod napisom. Padla je odločitev; vegetarijanka bom. Čez pol leta sem med brskanjem po vaši strani izvedela za vegane. Sicer se je takrat o veganih malo oz. nič govorilo, zato nisem vedela s kakšnim namenom se ti ljudje sploh tako prehranjujejo, ampak vedela sem, da nekje le tiči razlog, zato sem se odločila za veganstvo. Danes razlog dobro poznam in moram reči, da so leta mojega življenja kot veganka najsrečnejša.

Ana Hudin, Maribor: Pred 15-imi leti sem zaradi spoštovanja živali najprej opustila sendviče, meso pa sem še več let približno dvakrat mesečno jedla na obiskih pri sorodnikih. Pred 10-imi leti sem se odločila popolnoma odpovedati mesu, čeprav mi je bila prav takrat odkrita osteoporoza, ki bi jo morda laže ukrotila s sirom in sardinami. Tudi v tej preizkušnji je zmagala ljubezen do živali. Zdaj že več let ne jem nič mlečnega in jajc. Zdravnik pa mi je pri mojih 60-ih in zdaj še pri 70-ih povedal, da imam kri kot mladenka. Meni je bila odpoved mesu veliko lažja od opuščanja branja časopisa pri jedi.

Damjan Likar, Ostrožno pri Ponikvi: Pred desetimi leti sem spremljal prijatelja na ribolov. Ko je ulovil ribo, mi jo je vso krvavo izročil in rekel naj jo do konca ubijem tako, da jo treščim s kamenjem po glavi. Ko sem pogledal ribi v oči, tega enostavno nisem mogel narediti. Prvič v življenju sem začutil močno sočutje do živali. Kmalu po tem dogodku sem v roke dobil knjigo o številnih prednosti vegetarijanstva. Takrat sem se odločil, da preneham jesti meso. Dve leti kasneje sem videl na televiziji prizor klanja vola v neki azijski vasi. Ta krvav prizor me je tako pretresel, da sem cel večer jokal in se odločil, da želim v življenju aktivno pomagati živalim. Začel sem iskati društvo, ki bi ustrezalo mojim ciljem, in kmalu naletel na Društvo za osvoboditev živali in njihove pravice.

Aleksandra Mikola, Murska Sobota: Največja zahvala za mojo odločitev, da ne bom več jedla mesa, gre pokojnemu dr. Janezu Drnovšku. Zavedanje s pomočjo njegovih knjig ter velika ljubezen do živali in narave so bili največji vzrok. Čeprav mi včasih še danes po letu in pol meso zadiši, se mu uprem tako, da vedno pomislim na tisto ubogo žival, katera bi zaradi mene mogla trpeti. Sčasoma želim postati veganka.
S tem ne izgubite ničesar, saj sicer ta denar ostane državi
Prispevajte sredstva in pomagajte živalim
Včlanite se v društvo in pomagajte živalim
Naročite se na brezplačne
e-novice društva!

Odjava